konoplja: ruvanje in močenje

Kako naj se konoplje poruvajo in močijo

Z zgodovinskega pogleda je bila konoplja na območju Slovenije pomembna zlasti kot kulturna rastlina. Iz konopljinih vlaken so že nekdaj izdelovali oblačila, platna, vreče in vrvi ter iz semen jedilno olje za hrano in živalsko krmo. S tega vidika jo je precej bolj kot drugje po svetu zaznamovala industrializacija, zaradi česar je z našega ozemlja po 2. svetovni vojni praktično izginila. Da je bila konoplja še kako aktualna na naših tleh je razvidno iz članka, ki je bil objavljen v Kmetijskih in rokodelskih novicah v Ljubljani 3. avgusta 1864 z naslovom »Kako naj se konoplje poruvajo in močijo«. Celoten članek, original v digitalni obliki si lahko preberete v nadaljevnaju.

konoplja: ruvanje in močenje - novice 1

Odkar se je bombaž podražil, so začeli naši kmetje zopet konoplje sejati, in tako je prav. Stariši ljudje vejo sicer menda dobro, kako je treba ž njimi ravnati, ker so bili nekdaj tega vajeni; mlajšemu rodu pa niso morebiti še celo imena ,«trlica«, »pezdirje” in »mikati« več znane. Ker se bliža čas, ko navadno konoplje rujejo in močijo, ne bo morda neprimerno, če mladim pa tudi starim v poduk o njih kaj povemo. Posneli smo ta poduk iz italijanskega našega družbinega časnika »Atti e memorie«; njegov vodnik pa je nek G.B. Margarolli.

Opustivši za zdaj vse, kar se sejanja tiče, prestopimo naravnost k poruvanju. Ruti se morajo konoplje ne vse hkratu, ampak enkrat ene, enkrat druge. Poberejo naj se poprej moške tudi belice imenovane, to je, tiste, ki ne daje semena, in ki so poprej zrele kot une; če ne, bi dale moške stebla, ker že zrele, veliko močneje in boljše predivo, kakor ženske (črnice, semenice), ki niso še zrele; povrh tega bi se pozgubilo tudi seme.

Konoplje se navadno rujejo s korenikami; v nekterih krajih jih pa žanjejo ali kosijo. Na uni prvi način (vižo) se dobi več lepega prediva, na drugi pa več tulja ali stope. Potem, ko so se moške konoplje poruvale ali požele , naj ostanejo skoz 2 ali 3 dni na ženske naslonjene, da počasi zvenejo in se osušijo. Kadar sčasoma tudi semenice dozorijo, naj se porujejo tudi one, pa posebej v snope povežejo. Ene in druge pa naj se pustijo na solncu, naj se pobere seme, in potem, ko se je vsako steblo perja očistilo ali omulilo, naj se naredijo snopi, da se denejo namakat.

Pri namakanji je treba gledati na kraj , kjer se imajo močiti, in na to, kakosne da so konoplje. Zlasti se pa tudi mora paziti na to, da se, kadar se snopi delajo, samo enako dolge in enako zrele stebla skup vežejo; tudi naj se debele stebla od tankih ločijo; pe ne, bojo tanke zadosti razmočene, debelejše pa premalo, in tako bodo tudi zrele poprej gotove, med tem ko nezrele zaostanejo.

Če hočeš imeti lepe preje ali konopnine, moraš sosebno na to dvoje gledati: da ne poruješ vseh konopelj hkratu, ampak moške posebi in ženske posebi, in da storiš natanko, kar smo zastran namakanja povedali.

Na dalje vedi, da, če so konoplje še zelene, se hitrejše razmočijo, ko če so že dobro zrele in rumene; daljše stebla se umočijo prej, ko kratke; tako se tudi konoplje, ki so se, poruvane, že delj časa sušile, veliko bolj počasi namakajo, kakor tiste, ki se komaj pobrane, brž v vodo denejo. Sicer pa, naj se, ako ni druzih silnih del, dalje ko sred oktobra (do sv. Terezije) namakanje ne odlaga, in to zavoljo deževja in mrzlote, ki potem nastopi. Sicer je pa tudi zato potrebno, da se denejo poprej močit, ker se morajo po močenji na solncu sušiti, v poznih mescih pa nima solnce več dovolj moči, in bi postalo lakno (niti) slabo.

Koliko časa naj ostanejo konoplje v vodi? Skušnja uči to-le: Kadar se da lub, kakor je steblo dolgo, lahko sleči in se sredica ali s tržen razpušča, takrat je čas, vzeti konoplje iz vode. Če jih poprej izvlečeš, se ti lub še preveč drži in se le težko lušči, ter če hočeš tanko (fino) lakno imeti, moraš jih djati še enkrat močit; če jih pa prepozno iz vode vzameš, si zgubil četrti ali šesti del pridelka, in boš imel več stope, ko dobrega prediva. Da se toraj prepričaš, kako z razmakanjem gre, potegni vsako toliko kako steblo iz vode, in glej, ali je že, kakoršno mora biti ali ne.

Kar se tiče vode, je najboljša tista, ki ima kakih 12-15 stopinj gorkote (po Reaum. gorkomeru), in je toraj skorej mlačna. Najslabša je tekoča voda; zakaj, dasiravno se v njej konoplje najbolj ubelijo, postanejo pa ojstreje in bolj trde, in se da, kar je lesastega, težko odločiti. Med stoječimi vodami so najboljše glenaste in take, v kterih so rastline razpuščene, to je, goste, tolste vode, ali pa take, ki imajo soli v sebi, in ki jim pravijo trde, sirove.

V trdi, sirovi vodi je najboljše namakati konoplje, kadar hočeš imeti konopnino za v farbo, ker se je farba potem rajše prime in drži; toliko težje je pa tako konopnino do dobrega ubeliti.

Močišče imej daleč od hiše, in glej, da ti ne pije živina iz njega; kajti voda, kjer se konoplje močijo, škoduje živini.

Kadar so konoplje, kakor se tiče, razmočene, izvleci jih iz vode in oplahni jih dobro dobro v bolj čisti vodi, ko je mogoče. Potem deni jih sušit in loti se čiščenja. V Valsassini na Laškem luščijo kmetje vsako steblo posebej pozimi, ko imajo čas; delo, se ve da, je bolj počasno, pa se splača, ker je predivo lepše. Na dalje se konoplje sicer na več načinov (viž) obravnavajo, najboljše pa bo menda, ako se stare navade držimo , po kteri se najpopred tolčejo, potem s tarlicami tarejo, poslednjič na grebenu mikajo ali drzajo, kakor lan.

»Umni Gospodar.«

V Ljubljani v sredo 3. avgusta 1864

Vir: Kmetijske in rokodelske novice

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja